Bohor

pot na Bohor/december 2004/ foto by Miloš

Vzrok za turo na Bohor so bile ptice Pinože.Prvič se je zgodilo,da so se ob svoji selitvi iz Skandinavije na jug ustavile za kratek čas pri nas.Prenočevale so med Planino pri Sevnici in vasjo Manga,pod Bohorjem.Zato je bil tudi začetek ture v Planini,saj je viselo v zraku upanje,da bo mogoče opazovat nekaj milijonsko jato teh ptic.

Po kratkem spustu po južnem pobočju Planine pridem v dolino reke Sevnične.Prečkam jo pri Stari Žagi,tam kjer je sotočje z Belim potokom.Ta je nekoč poganjal žago,od tu tudi ime zaselka.Na tem mestu se dolina zelo zoži in počasi se znajdem v samoti bohorskih gozdov.Vse do gozdarske koče me spremlja žuborenje potoka,saj skoraj celo pot vozim ob njem.Počasi se vzpenjam in lezem navzgor do gozdne hiše Netopir,kjer se odločim za desni odcep in nadaljujem po markacijah,katere vodijo proti koči na Bohorju.Ampak pravi cilj je Veliki Javornik,kateri je s svojimi 1023 m ,najvišji vrh Bohorja.Zato se na prvi izravnavi zapodim po najbolj blatnem kolovozu saj tako sigurno ne zgrešiš prave smeri.V isto smer vodijo tudi markacije na Lisco.Zadnjih 100m je prehodih za biti v sedlu,kajti pot je zelo naravnost in navzgor.Pa tudi podlaga ni pisana na kožo kolesarjem.In končno,Veliki Javornik 1023 m .

Kopasti,travnati vrh je obkrožen z lisnatim gozdom in prav škoda je,da so drevesa višja od samega vrha.Tako smo prikrajšani za marsikateri lep razgled po okolici.

Vzroka za daljši postanek,razen podhladitve ,tukaj ni,zato gas in dolge luči po travniku,mimo propadajoče lovske preže,smuk v gozd in skok s kolesa,kajti blatna in spolzka, z listjem pokrita stezica se nevarno postavi v strmino.Celo hoja je po tako vlažnem terenu nevarna, zato ni čudno ,da imam kmalu noge v zraku,saj je zmanjkalo trenja med podplati in podlago.Posledica je ena glasna domača kletvica,nategnjena ramenska mišica in bolečina še naslednji teden dni.Kar pa ni ovira,da se ni prikradel užitek ob spustu naslednjih par kilometrov,vse do zaselka Mrzla Planina.Ne samo mrzla planina,tudi prsti na nogah in rokah so v enakem stanju.Malo skakanja na mestu,med pogledom nazaj na Veliki Javornik in prevožen spust pa še malo kriljenja z rokami in kri se zopet požene po okončinah.Medtem poskuša pes na sosednji kmetiji pregristi verigo,vendar se še pravočasno odpravim dalje,skozi Zalog in Ložice proti koči na Bohorju.Asfaltni spust spet spusti malo nižje telesno temperaturo,zato se odločim in jo na Dobrovi mahnem kar po planinski pešpoti.Ne zaman.Sledi ura porivanja,nošnje in krajših voznih odsekov proti koči.Kolena se začnejo pritoževati,zahtevajo svoje trenutke počitka,kar pride prav tudi za spust pulza iz neslutenih višav.Planinska pot,nato kolovoz se strmo vzdigujeta proti vrhu in po vseh prestanih mukah v globoki grapi Dovškega potoka,se naenkrat znajdem nekaj metrov pred samo kočo.

V teh krajih zaide sonce malo prej kot pri nas doma,megleno in oblačno ozračje pa še dodatno krajšata že tako kratek poznojesenski dan.Zato se odločim za spust v dolino in na Planino po že poznani gozdni cesti skozi Staro Žago.

Spet makadam,Beli Potok,Stara Žaga in vzpon proti Planini.Tam me pa med vožnjo po cesti preleti oblak ptic.

Končno, Pinože! Jate se zbirajo,združujejo in iščejo primerno mesto za prenočitev.Vrisk,trušč in preleti tisočev ptic v jati se po dvajsetih minutah umiri in nekaj milijonov ptic se odpravi k počitku.Enkratno doživetje.

Vsi smo po lepo preživeti miklavževi nedelji utrujeni,Pinože,kolo in moja boleča ramenska mišica.Gretju v avtu se pa tudi ni za odpovedat.