In sva šla ...
VIDEO 2005 film.*divx format , 60MB / 15min VIDEO 2006 film.*divx format , 72MB / 17min
ali direkten ogled filma iz VideoGoogle - KLIK
... Schwinn in Specialized.
V dolino Glinščice. Vendar tokrat ne več tako turistično kot že nekajkrat. Pot je tekla kozi Kozino, Mihele, Beko, Bota v Boljunec. Pred nama je bil južni del pobočja. Sonce je vabilo in se ob vstopu v dolino tudi skrilo. Za popestritev dneva nama je potok ob prečkanju umil kolesa in verige, neznana sila pa je zlomila objemko sedežne opore kameradu Specializedu. Obetal se je še pester dan. Po prvem spustu h potoku je kmalu sledil še drugi ,saj leži partizanska bolnica BK1 v sami strugi.
Po ogledu Beke in srečanju s čuvaji naše meje se je avantura šele začela. Stezice za polizat prste. Njam, kako je prijalo zavijat po njih. Postlane z listjem, prepredene z odpadlimi vejami, na mehkih tleh vkopane, na kamnitih od vode zlizane. Precej časa je trajalo, da sva prišla do mejnega mostička. Najina vodnika sta se težko odlepila od deviških stezic in vasi Botač. Čeprav je na vratih stare gostilne visel prijazen napis, da je treba še malo potrpet preden bo znova odprto, sta upala, da bosta morda to učakala še danes.
-- 
- -
Ko se pa dolina razširi in poglobi, ko se namnožijo sprehajalne steze, ko se dvigneš do cerkvice, ko se spustiš po razritih poteh, ko se za hec ustaviš in prekucneš onega na sebi preko balance, takrat veš, da si v samem osrčju doline Glinščice. Si na tisti, drugi strani doline, katero le nemo občuduješ, ko se pelješ po trasi opuščene železnice proti Trstu. Morala sva naprej. Čez melišče, po stopnicah, čez sprane skale, vse do antičnega akvadukta v Boljuncu.
Ni nama bilo hudo.
...
"november 2004"