Kam po klope?
To je bilo vprašanje katero se mi je motalo po glavi že cel teden. In danes, na nedeljo, bi moral imeti odgovor že pripravljen. Pa ga še nimam.
Naenkrat pa …šus v glavo. Au! Eh,saj ni hudega. Le odgovor na zastavljeno vprašanje.
V prejšnji domovini, Jugoslaviji, smo domačini hribe na zahodu lahko le od daleč gledali in niti pomisliti nismo smeli , da bi nas gobarska strast (MTB takrat še ni bilo) nehote zanesla na njih. Tam so bili še zadnji braniki vsega lepega na tem svetu, socializma, pred pokvarjenim zahodom, Italijo. Prav pod vrhom Žekanca je potekala graničarska pot. Ljudska vojska je na golo posekala petdeset metrski obmejni pas in budno pazila, da se ni mešal vpliv vzhoda in zahoda. Zdaj pa ... odločitev je padla …danes se bo zgodil: Napad na Žekanc. Juhuhu.
Skok na kolo. Gasa po klancu, levi ovinek, desni, šiba navzdol, ovinek, au…robida in že Marija Terezija. Mater se danes vlečeš Maricka. Zmeraj kadar imam drugi cilj se mi zdi tudi najkrajša pot predolga. Dihaj, dihaj, pritisni pedale še malo po asfaltu v hrib in...Prelovec vas pozdravlja.
In tu smo…Volnik! Kamen je enak kot na videni internetni sliki, vendar dvomim , da je vrh pravi, kajti pogled naprej pravi, da se zadaj za visokim grmovjem vidi še eno višjo vzpetino. Škljoc, škljoc in gas in dolge luči dalje. Vzpon se je tudi naveličal zafrkavat in mi ne teži več. Kar nekam len je postal. Pametnejši odneha, ne? In že je na vidiku enak mejni kamen kot prej. Bravo jaz! Volnik! Ma, malo morgen! Naprej proti zahodu se dviga še višji hrib! Fant moj ,kaj pa ,če je tisto ciljni hrib? Škljoc, škljoc in gas in dolge luči dalje.
Sto metrov naprej pa žalost. Ob poti se odpira vhod v jamo, pred vhodom pa negibno leži zemlji ukraden, odtrgan, prelomljen, zapuščen in žalosten … kapnik. Pozabil sem omenit, da spada med obvezno kolesarsko opremo tudi repertoar sočnih kletvic. Na gmajni te itak nobeden ne sliši in lahko si jih privoščiš za nazaj in še za kakšen teden naprej. In začelo se je #$#"&%#=)"# . Ma kaj mu je bilo tega treba? Temu kvazi jamarju , kvazi #"$#%$ , temu kvazi človeku! Videti kapnik v travi je enako estetsko kot videt crknjene avtomobile v kraški globeli. Ali enako kot videti izropane kraške vrtače. A o tem drugič! In kot vedno sem tudi danes brez svetilke zato le trenuten postanek in že se spet klatim , spotikam, lomastim skozi grmovje in prenašam kolo preko skal, prepredenih z žlebiči in škrapljami.
Prvi klop se je pravkar veselo priključil in pripel na nogo!
Na trenutke se graničarska pot izgubi, tako, da sva s klopom kar hvaležna organizatorjem ilegalnih prehodov meje, ki so na vsakih par sto metrov postavili kamnite smerokaze. Pet kamnov postavljenih v piramido in srečno prehodiš "potovanje u neznani kraj, naj uresničijo se sanje…"
Razgled? Ja, ni ga! Teren je zelo zarasel, grmovje je gosto raščeno in veselo sili v višave. Pogled skozenj ti le nakazuje, da so tam na severu tudi naselja. Spomladi , ko vse ozeleni, pa si prišparan tudi za to.
Ravno sem hotel reči, da je vse brezbarvno, monotono, pa me zmoti deviška belina , tamle glej, malo bolj na levo. Mejni kamen številka 74/22! Evropa zdaj!
Pa si ga oglejmo si misli fotoaparat, se raztegne na skali katera je par metrov v Italiji , pogleda nazaj, vidi bicikel na pol v eni in na pol v drugi državi , zraven svojega veselega lastnika in ker je ozadje polepšano z zasneženim Nanosom in Vremščico v daljavi, na hitro odpre in zapre zaslonko. Škljoc, škljoc! Voila!
Drugi klop se je pravkar veselo pritrdil na nogo!
Spet smo na graničarski stezi. Malo pod vrhom vzpetine pa skrene navzdol. O,ne! Mi pa ne gremo z njo. Cilj je višje. Spet trenuten postanek in že se spet klatimo, spotikamo, lomastimo skozi grmovje in prenašamo kolo preko skal, prepredenih z žlebiči in škrapljami, navzgor.
Počasi se nam tudi grmovje naveliča težiti in pri snežno belem mejnem kamnu se razjasnijo vremena kranjcem. Skok nanj. Enkratna razgledna točka .Kras kot na dlani. Pod nami Pliskovica, Krajna vas, Dutovlje, Tomaj , malo bolj desno Kreplje z Vremščico v ozadju. Še je zasnežena. Pa kamnolom, kamnolom, kamnolom…čakaj ta pa ni naš. Repentaborski je. Zapuščen je že več kot pol stoletja, ob njem na naslednji vzpetini pa znamenita cerkev na Repentabru.
Skoraj 360 stopinjski pogled. Lepa priložnost za zajet sapo, za mletje pesti rozin in zamenjavo prazne posode s pijačo. Mir. Tišina. Le spodaj v daljavi se sliši pogovor klepetavih žensk. Ilegalke? Te bi bile verjetno tišje! Domačinke? Bolj verjetno! Kaj mi mar. Enako si misli tretji klop, ki se je pravkar veselo pridružil in se pritrdil na nogo! Skupaj veselo prepešačimo in porivamo kolo še zadnje metre do vrha Volnika. No, pa je osvojen! 575 metrski hrib, zaradi katerega sem požiral sline in zrl v njega , ko sem z domačega dvorišča v Krepljah opazoval, kako mi preprečuje pogled proti morju. Ampak vedno je enako. Ko enkrat izpolniš željo, ta kmalu postane nezanimiva, zato se s svojo druščino odpravimo dalje.
Na vrhu se nam je pridružil še četrti klop in skupaj jo mahnemo po zdaj ne več graničarski, prej bi rekel po poti merjascev in ostalih divjih živali.
In že spet se klatimo, spotikamo, lomastimo skozi grmovje in prenašamo kolo preko skal, prepredenih z žlebiči in škrapljami, navzdol.
Kjer se pot konča ali izgine je idealen kraj za ubiranje bližnjic. Eno si kmalu privoščimo. Ima le to majhno napako, da jo prepeljemo hrbtno, elegantno, z glavo naprej, s kolesom visoko v zraku, pripetim na čevlje. Konča pa se tako, da moramo po nekaj metrih ritja zemlje z glavo, po bicikel malo nižje. Za nekaj višinskih metrov odspodaj se zaustavi ob kakšnem grmu. Če imamo srečo! In seveda, enkratna priložnost se je ponudila družbi klopov, da so izrazili dobrodošlico svojemu rojaku, ki se jim je pravkar priključil. Veselo so zapeli! Spotikamo se, rinemo kolo, lomastimo skozi grmovje. Dvom! Naj se spustimo v dolino in jo pihnemo domov ali se morda splača obiskat še kakšen vrh na Žekancu? Malo višje pa spet znani glasovi! Ženskega prepoznam. To je glas iste šjore, kot ob času priklopa tretjega klopa. Se pravi, da oni hodijo po malo lepši poti kot jaz z mojo klapo. Pičimo navzgor. Po poti poberemo še enega štoparja. Ta šesti danes! Sto metrov, dvesto metrov, tristo in … na koncu poti nas zaustavi…rdeča markacija. Pogled levo, markacije. Pogled desno, markacije. Skoraj zajočem. Klopov to ne gane, saj imajo zastonj prevoz.
Odločitev pade in osvojimo še en vrh . Škljoc, škljoc.
Dovolj za danes! Klapa, gremo!
Nato pa spust! Navzdol! Uauuu, kakšna čudovita stezica. Traje…traje…auč prekleta robida…hitrost se veča, enako užitki…zavoj… podrto drevo in skok….varen pristanek…norenje. Resk, resk…hvala bogu, da je veja suha…gas in dolge luči….uiiiiiiiiii.
Makadam. Šele sedaj opazim, da smo spet na Mariji Tereziji, ki nas, malo nižje ,celo pot spremlja. Spust se zaključi ravno na kraju kjer je do leta osamosvojitve stala karavla. Nato so jo porušili. Ma zakaj? Je kdo rabil gradbeni material in si pod pretvezo čišcenja ostankov bivšega sistema nagrabil opeko in podboje oken in vrat? Neumnosti!
Nam pa ostane le še ležerno kolesarjenje domov. Klopi veselo prepevajo in se veselijo stika s civilizacijo. He, he! Ma ne za dolgo. Doma imam darilo zanje. WD-40 !
© Miloš & klopi,marec 2004