Koritnica-Rut-Stržišče-Kal-Bača pri Podbrdu

Ej,kako sem jo pičil po soški dolini proti Baški Grapi.Yugo se je ves tresel od pričakovanja.Ali pa tudi ne! Lahko,da so kriva njegova leta. Mogoče od tod njegovo tresenje. Kdo bi ga vedel!? Anyway...v eni uri sva že parkirala v Češnjevem logu ob reki Koritnici. V senci! V dopoldanki senci!
Po obvezni proceduri, pripravi GPS'a in tankanju čiste, frišne in kristalno hladne vode iz bližnjega korita,jo že sopihamo proti Nemškem Rutu.Koritnica s svojim bučanjem tekmuje s ptičjim petjem in ga zaenkrat še uspešno preglasuje.Po nekaj kilometrih uživaških pogledov levo na razposajeno Koritnico se pridružimo potoku Huda grapa in kasneje še njegovemu
pritoku Karspoh.Prekmalu je melodije vodnatih zvokov konec in po kratkem zatišju nas v vsej svoji veličini pozdravi ...krava.In to ne s svojim muuuuuu!Na travniku ob cesti se šopiri ovenčana z velikim zvoncem.Deng dong deng dong ! Tukaj sem! Me slišiš? Ma kaj te ne bom slišou!? Saj nisi prav majhna!
Razen starejšega možaka zgoraj v strmini, si ti edino živo bitje,katero srečam danes.
Stop and fotka and go !

Nad vasjo se v strmem,prvem makadamskem ovinku nevarno nagnem desno in skoraj zgrešim kolesarski napajalnik.Brrrr ma je mrzla ta voda.Nato postane pot lena,dolgočasna in še sreča,da me začne boleti hrbet.Tako vsaj razmišljam o drugih stvareh.Misel uide na kakšno protibolečinsko tableto,na kratek postanek v senčki bukovih dreves ob poti.In spet, ter stalno na bolečino v hrbtu.
Iščem odcep z rumeno rdečimi markacijami.Slovenska geološka pot naj bi mi delala družbo naslednjih nekaj kilometrov..Potka je opisana kot ena lepših pri nas.
Stop and fotka and go !
Na žalost je veselje kratkotrajno,saj je zadeva prirejena modernim časom.In modernim vozilom.

Jezim se na blato,razmišljam in si domišljam kako je pot izgledala še pred par dnevi.Ugotavljam in iščem ovire čez katere moj Yugič ne bi prepeljal,pa jih ne najdem.
Motorizirani planinci vam bodo hvaležni za urejeno avtocesto tukaj pod Rodico.

Naletim na urejevalce/uničevalce.Buldožer,rovokopač,kamijon.Prvi rije in uničuje dva metra levo,dva metra desno,drugi tukaj vzame in tam doda,kamijon pa ravno dovaža svež tampon,ukraden naravi par kilometrov nižje.
Stop and fotka and go !

Spet po blatu,navzdol do duhovnega centra v Stržišcu.Za ovinkom pa se nadaljuje lep makadam do vasi Kal.Ob ohlajevanju pri vaškem kolesarskem napajalniku me prepozna strojevodja iz Gorice in izvem še par zanimivosti o njegovi vasi,običajih,sosedih.Pohvali se,da on ureja pot po kateri nameravam nadaljevati in da dvomi,da jo lahko kdo prepelje s kolesom
v enem šusu.V zadnjih 100 metrih vzpona sem se spomnil njegovih besed in se strinjal z njim.Tudi v tem,da lepo skrbi za omenjeno pot. Preval ! Enkratem spust do kmetije Povden.Kolovoz je globoko zarezan in prekrit s polmetrsko preprogo suhega listja.Veselje se konča pred zaporniškimi vhodnimi vrati.No,vsaj tako izgleda vhod na kmetijo Kocenpohar.

Kolo skoči na zadnje noge in že smo skozi kovinsko kletko.Znajdem se sredi črede srn.Take majhne,pa malo večje,take rjave,pa malo manj rjave.Pogled v dolino proti Podbrdu je! Stop and fotka and go! Na izhodu se prebijam skozi enako kovinsko kletko kot na vhodni strani kmetije.Kolo se je spet postavilo pokonci in že sva skozi. V Bači pri Podbrdu jo mahnem po planinski poti,mimo cerkve v dolino.Na pol poti še srečam skupino prvošolckov,kateri začudeno zrejo v "strica na biciklu".Malo še poklepetamo,pozdravim tovarišico in že šiba navzdol. Kasneje,ko sem se peljal skozi meter visoko koprivo,katera raste na poti v dolžini nekaj deset metrov,se nisem mogel načuditi,kako so se lahko ti mali ljudje prebili skoznjo.

 

Podbrdo. Ah...Radler res paše.

©Miloš & Radler junij 2004