Sabotin na ta lep dan



Tokrat grem po obratnem vrstnem redu.
Hvala Tomičkotu, da je prišel delat družbo na ta lep dan.
Hvala Frenkyju, da je prišel pomagat praznit pive na ta lep dan.
Ker je to lep dan sem si zaželel eno izi turco po še ne prevoženih poteh v bližini. Tako je padla odločitev za Sabotin. Ma Sabotin ne kar tako. Sabotin na najlažji način, kar je na koncu izpadlo kot najtežja varianta. Tipično, ne!
Začelo se je tako, da sva s Tomijem najprej prečila ta novi solkanski most, čez zeleno mejo prestopila v sosednjo deželo, poiskala kostnico na Oslavju, se ponovno spustila v dolino potoka Pevmica in se po vojaški cesti začela vzpenjati proti vrhu Sabotina.

Cesta je asfaltirana kar pa ji ne jemlje kredibilnosti. Tretjina vzpona se giblje med 20 in 24%, druga tretjina od 14-17%, ostalo so pa bolj ali manj ravninske anomalije ali vzpon okoli 10%. Sem mislil, da je vzpon na Skalnico-Sv.Goro nekaj kar lahko uporabim za primerjavo drugih vzponov ampak tale danes je precej bolj hud. Na dolžini treh kilometrov imaš 7 serpentin na katerih vsaj za silo prideš do sape. Tomi je sicer napovedoval 24 ovinkov a se je hvala bogu tokrat uštel.

No in po vsem tem vzpenjajočem veselju in lažji debati ter mojem pulzu na 180 prideva do zapuščene it.kasarne mimo katere se ob mreži nadaljuje steza proti vrhu. Do tam je le še nekaj deset višinskih metrov ročnega dela.Saj se razumemo, ne?
Še dobro, da si ob prihodu na vrh zmatran,kajti nadaljevanje bi pomenilo nekaj sto metrski polet v Sočo.

Smo na vrhu.
Sabotin 609m nadmorske višine.
Na severu stoji pred nami Skalnica in cerkev na Sv.Gori. Med nami se vije Soča, ki je kot vedno neke čudne zelenkasto modre barve in obdana na enem bregu s cesto na drugem z železnico. Proti jugu se začenja furlanska nižina , na vzhodu se bleščijo stekla na oknih in avtomobilska pločevina iz obeh Goric, na zahodu pa kraljujejo Brda s čuvajem Korado nad njimi.

Cel greben Sabotina je posejan z belimi mejnimi kamni mimo katerih se kot slalomska proga vije planinska pot. Normalno, da jo ubriševa ravno tja. Teren se polagoma spušča in čez dober kilometer doseže pri ruševinah cerkve sv.Valentina svoj konec. Tukaj se začne najin tapravi del spusta. Poimenovan je Solkan sever. Prvih 50m je pot zaradi skal neprevozna. Nato sledi del, ki so ga vozniki kalibra alla Tomi pripravljeni speljati. Kmalu spet prenašava kolo saj prekoračiva štiri večja melišča, ki so svoj čas s seboj v dolino odnesla tudi del poti. Nadaljevanje je skoraj v celoti prevozno.Občasno je sicer potreben zaradi varnosti dotik nog s tlemi ampak tresenje se lahko nadaljuje. Pot se po premaganih 150 višincih lepo popravi in kljub prepadnim zidanim škarpam je lepo prevozna. Po zadnjem ovinku za 180 stopinj pa ni potrebno več s kolesa. Pred nami je še zadnjih 200 višinskih metrov strmega, kamnitega spusta.

Ko enkrat zagledaš švelerje je vsega napornega uživanja konec. Sledi še dober kilometer ravninske steze, ki nas pod novim mostom pripelje na njega in do začetne točke ture.

O pici, zelenjavi, pivi, kelnarcah in ostalem pa kdaj drugič.

Fotke so tukaj,
12 minutni film tukaj.

GPS track je tu