Pasubio

 

Šest »minerjev« se nas je eno pozno septembrsko soboto zbralo zgodaj zjutraj na mejnem prehodu Fernetici.Pot do Prelaza Delle Fugazze je bila dolga ,vendar zaradi pricakovanja prijetna.Po treh urah smo že pripravljali kolesa in se zapodili po cesti herojev. Malo smo se slikali ,še vec pa obcudovali okolico in neverjeten podvig graditeljev te ceste.

Po prehodu tunela Generala D¨Havetta se je zacela pravljica.Vecino casa kolesariš nad globokimi prepadi.Tukaj izgine najmanjša želja po dokazovanju.Le zbrano gledaš v pot pred seboj,obcasno ti pogled uide nekam globoko navzdol,nato spet pribiješ pogled na pot. Mislim,da se z besedami ne da opisat obcutkov,ki te obhajajo na poti , niti vsega doživetega, niti prikazat kolicino adrenalina in veselja,ko se pelješ na robu prepada.

Zato pa slike povedo vse. Po krajšem počitku pri koči Papa in vožnji skozi prelaz Porte del Pasubio,1934m, smo se zapeljali še na najvišjo točko te enkratne ture.Na vrh.Mt.Palon ,2232m. Spust je potekal proti prelazu Xomo,1058m,kjer smo dosegli tudi najnižjo točko ture. Od tu pa nas je čakala lepa cesta , z na koncu strmim vzponom, do naše izhodiščne točke.

Komentar: tura leta.

 

Statistika:

Maksimalna višina: 2232m (Palon)

Skupaj vzpona: 1460m

Razdalja: 35km

Cas vožnje: 03:36:30h

Povprecna hitrost: 9,64km/h

Povprecna temperatura: 9 C stopinj (na vrhu Palon 4 C)

 

Zgodovina in opis poti

(povzeto po opisu by Tomi Beškovnik)

Cesta predorov je edinstven primerek, ki mu ni para na celotni fronti , kjer je potekala vojna med Italijo in Avstrijo.Gre za planinsko stezo, dolgo približno 6300m, od katerih kar 2300 predstavljajo predori. Vseh je 52. Pot se pricne na višini 1216m nadmorske višine v Bocchetta Campigli in konca na 1928m pri vratih Porte di Pasubio, potem, ko se dotakne najvišje tocke na 2000m na strminah Soglio Rossa.Zgrajena je bila zaradi prehoda ljudi in vozil, z namenom, da bi naredili še eno cesto poleg ceste za težka vozila Scarubbi, saj je bila ta tarca opazovanja in napadov avstro-ogrskih vojakov. Po nacrtih je morala biti najmanjša širina 2,20m, srednja pa 2,50m. Najmanjša širina in višina predorov sta bili 2,20m. Osvetljava je prihajala skozi velika okna v skali oz. so za to imeli elektricne svetilke, katere je napajala centrala Malga BusiCesta predorov naj bi iz se s ceste Scarubbi dvigala proti vratom Porte del Pasubio. Cesta Scarubbi je namrec predstavljala edini dostop do Pasubia za avtomobile in tovorna vozila, vendar so jo avstro-ogrski vojaki s svojim topništvom nadzorovali in so lahko preprecili vsak njihov korak. Ceprav so svoje nacrte dobro prikrivali, so to pot uporabljali samo ponoci in tudi luci so morale biti ugasnjene, tveganje pa je bilo veliko tako za voznike kot za avtomobile in tovor, saj je bila cesta zelo izpostavljena. Poleg tega je bil spomladi in pozimi zaradi velike kolicine snega, ki se je nabrala, prehod avtomobilov fizicno onemogocen.

Z gradnjo planinske steze so želeli: • Omogociti prehod ljudem in vozilom v katerem koli letnem casu in tudi v najtežjih razmerah, tako da bi bila cesta neprestano skrita pred sovražnikovim ocesom in bi imela ugodne varnostne pogoje. • Zgraditi cestno povezavo z ozirom na lego Pasubia, ki naj bi bil s planinsko stezo povezan z vrati Porte del Pasubio, ki bi preko Soglia dell'Incudine spušcala proti cestišcu Val di Fieno. • Zagotoviti varen dostop obrambi do konca linije Bocchetta Campiglia, Colle Xomo, M. Alba, Colletto di Posina in zagotoviti novo komunikacijsko povezavo med Pasubiom in Val Posino.

Polkovnik brigadir V. armade D'Havet je nalogo za gradnjo planinske steze zaupal porocniku Giuseppeju Zappi, komandirju 33. cete minerjev 5. regimenta, ki je nalogo sprejel, in se marca 1917 premestil v Bocchetta di Campiglio ter tam ustanovil oporišce.Že v zacetku istega meseca je majhen odred pricel kopati predore, vendar brez pravega nacrta. Medtem so se odlocili, da se bodo povzpeli više in nadaljevali, izogibali pa so se visecim stenam, da bi bila pot cim bolj udobna in primerna tudi za majhne voze. Prvi cilj je bil premagati kamnito steno, ki se je navpicno dvigala nad Bocchetto Campiglio, tako da bi osvojili bližnji vrh. Nato so priceli graditi pot, ki je omogocala dostop do tock, s katerih bi bilo mogoce oceniti nadaljni potek poti. V manj kot mesecu dni od pricetka del je pricela delovati prva rocna žicnica, ki je enemu odredu delavcev omogocila, da se naselijo na koncni postaji. Ta se je nahajala na izhodu 13. predora oz. v I. oporišcu. V drugi polovici aprila je že delovala še druga rocna žicnica, na koncu katere je bilo zgrajeno II. oporišce. Morali so raziskati še del poti, ki je od II. oporišca vodil h grebenu Bella Laita,kjer bi moral zgraditi zacetni del planinske steze. Medtem je ing. Zappo, ki so ga premestili na vodstvo letalstva v Torinu, zamenjal kapitan ing. Corrado Picone. V juniju so zakljucili nacrte za združitev že dokoncanih delov poti, ki do dopušcali gradnjo številnih predorov. S tem namenom so naredili nova barakarska naselja veliko više in še tretjo rožno žicnico ter tako ustanovili koncno postajo oz. III. oporišce. Proti koncu avgusta je bil koncni del poti med Val Camossaro in Passo di Fontana d'Oro že na dobri poti, med septembrom in decembrom pa je bil dokoncan tudi del ceste, dolg 3 km, ki je povezoval Val Camossato in vrata Porte del Pasubio. Na zacetku decembra so 33. ceto premestili in inženirji so opustili delo, saj je bil dodelave potreben le še del poti, ki pelje od Passo di Fontana d'Oro do vrat Porte del Pasubio, kar so lahko dokoncali v desetih dneh.

Za gradnjo ceste je bilo na zacetku zadolženih okoli dvajset vojakov, nato pa vedno vec. Med aprilom in majem je tukaj našlo delo kar šeststo mož, ki so pripadali 33. ceti minarjev.