Šentviška planota

Vsake toliko je treba spustit na cesto pustolovca v sebi.
Turi bi lahko bilo ime tudi tura vonjav.
Kajti!
Takoj nad Klavžami te pozdravi in pospremi na pot enkraten vonj bezga.Tako omamno diši in se vpija v kožo,da skoraj zgrešim prvi odcep,kateri me reši asfaltne muke.Ne maram asfalta.Prevec je enolicen,neizrazen. Mimo prve kmetije me z leve že pozdravlja malo manj prijeten,a zato nicmanj prepoznaven vonj iz štale.Malo naprej,kmalu za hišami pa še udarec z desne.
Vonj sveže pokošene trave.Domacini ravnokar cešejo in frizirajo svojo strmo,travnato preprogo.Neverjetno kakšno moc ima ta vsakdanji ,neizbircni plevel.Ko se ga globoko nadiham,ko si ga globoko vtisnem v spomin,zašibam dalje.
Vonjavam naproti!Mimo zapušcenih in podirajocih domacij,po zarašcenih stezicah,skozi gozdove koprive.Nos naenkrat pošlje signal možganom,sledi ukaz mišicam,te se
odzovejo in bicikel se ustavi.V zraku lebdijo atomi sveže posekane smreke.Telo je hipnotizirano."Ej,ma bo treba it naprej! Slišiš? Dajmo,dajmo!"Po par trenutkih odklopa
se pritiskanje na pedale nadaljuje,pecat omamnega smrekovega vonja pa je ostal zapisan.

In tako se vonji mešajo celo pot proti Šentviški planoti.Komu mar,da sem precej zašel in nisem vedel kam naprej.Vonji me spremljajo in nudijo sprostitev ter "pišmevuhovski" nacin vožnje.Treba je navzgor in to je prava smer.Navzgor!
Na planoti obcutek za smer kaže na vzhod.Pa pejmo!Vse poti itak vodijo v Rim. Kako se potem clovek sploh lahko izgubi!? Pogled na Crvov vrh pa pove,da mi tam ne bo prav nic lepo dišalo.Na vrhu kraljuje in terorizira okolico televizijskoradijskomobitelni oddajnik.Zaradi nasilnosti in nagravžnosti se odkupi tako,da omogoca lep razled s svoje strehe.Vsaj za nekaj je dober.Ma,diši pa vseeno ne! Ob podrtiji nekdaj mogocne kmetije na desni ,gospodari že znan vonj po kravjekih.
Dame za ogrado se me malo ogledujejo,me ocenjujejo in gledajo rogove na biciklu.Ne punce,ta bik pa ni vaš. S kravami si še zamukamo v pozdrav,ena se še oglasi z zvoncem pripetim okoli elegantnega vratu in kmalu sem nad Šentviško goro.

Opisal bi jo kot vas soncnih ur.Na hitro sem jih naštel tri.Prva na kmetiji iz 18 stoletja na zacetku vasi,druga na stari hišici v strmini in tretja na cerkvi.Kje pa drugje!Samo,ne vem kako so vašcani v oblacnem vremenu in ponoci vedeli koliko je ura.Sklepam,da jim je bilo vseeno.
Noč je itak za spanje,ne?

Na cesti proti Plecnikovi cerkvi v Ponikvah me prestreže še ogaben vonj in to v trenutku,ko me prehiti domacin na starem traktorju.Hiti po seno in niti ne opazi ,da spušca v zrak skozi izpušno cev vec nafte,kot je pa motor v traktorju porabi.Skozi crn oblak se kašljajoce znajdem v Ponikvah.
Plecnik,faca ste bil.Kar je ostalo od porušene cerkve ste veselo porabil,dodal še malo lokalnih kamnov in opek in ekola!Cerkev se spet veselo ponuja vernim za potešitev duhovnih in nevernim za potešitev kulturnih potreb. Na koncu serpentin v Roce ... še obrat,dva do groba Rudija Kosmaca.

Pod železniškim mostom ob sotocju Bace in Idrijce se tura vonjav konca.Zdaj se mi pa nekje
v spominu prebuja en znani vonj in takoj zatem tudi želja po enem dobrem kafetu.
Šnjof!

© Miloš&Vonj , junij 2004