Ko prihaja vlak najprej vidiš eno milimetersko lučko,ki je 3km daleč,potem pa, ko se ti približa na nekaj metrov te zaradi tistega trušča kar stisne v prsih.Vsaj jaz tako doživljam srečanja z vlakom v tunelih.Se je težko privadit tega.
Bližnje srečanje z vlakom sva imela 4 krat.Dvakrat avtovlak in dvakrat potniški.Je pa to eden relativno najvarnejših predorov za prehod,saj je zraven voznega tira dovolj prostora še za en tir (enih 5 m).




Ogled tega tunela me je matral že odkar sem železničar in zdaj na obletnico preboja tunelske cevi je napočil čas za njegov obisk.
Zaradi velikega vodostaja je bil predor v začetku tedna (oktobra 2004) zaprt za promet.Na sliki si je kar težko predstavljat,da je bil nivo vode 55cm nad višino tirnice.

Glavni vir dotoka vode v predor je iz te 80cm cevi.Na predogledu je bil izveden vstop v to 30m dolgo zidano cev,kjer te na koncu zaustavi razpoka med tektonskama ploščama iz katerih med deževjem dere voda.

Razpoka,cev,oziroma ta 2,5 meterski obrambni zid se nahajajo 2,6 km od vhoda v predor in do tu je ,s strani sodelavcev zagotovljeno pešačenje,kajti tudi tokrat je deroča reka odnesla s seboj okoli 30m tolčenega kamenja železniške grede. Mi smo se peljali.Prevozno 100%.

Tukaj se je nivo že spustil 60cm nižje.Še vedno neprevozno.
Morda pa je?